mrtvice ob reki muri
naravni biseri Pomurja
Ko govorimo o Pomurju, marsikomu najprej pridejo na misel ravnice, bujna polja, prekmurska gibanica, terme in morda še kako dobro vino iz Lendavskih goric. A ob vsej tej kulturni in kulinarični bogatiji ostajajo mnoge naravne posebnosti regije spregledane in ena takih so mrtvice ob reki Muri.
Mrtvice so starorečni rokavi, ki nastanejo, ko reka spremeni svojo strugo in za sabo pusti “odrezan” meander, torej zavoj reke, ki ni več povezan s tokom. Značilne so za reke s počasnim tokom, kot je Mura, ki je nekoč veliko bolj prosto tekla skozi Pomurje. Te mrtvice danes predstavljajo mirne vodne oaze, obdane z močvirnim rastjem, trstiko, starimi drevesi in bogatim živalskim svetom.
Vsaka mrtvica je zase svet. Brez hitrega toka se v njih razvijejo posebni ekosistemi. V mirnih vodah gnezdijo ptice, kot so čaplje, črne štorklje in celo orli belorepci. V topli sezoni so mrtvice preplavljene s škržati in pisanimi metulji, njihovo dno pa je dom neštetim vrstam žuželk in ličink.
Zelo dragocene so tudi za dvoživke, ki drugje pogosto nimajo več prostora za razmnoževanje, se tu množično pojavljajo vsako pomlad. Če imate srečo in ste tiho, lahko ob sončnem zahodu slišite pravo simfonijo regljanja in žvižganja.
Mrtvice niso zgolj biotska posebnost, ampak tudi tihi pričevavci človekovega vpliva na pokrajino. Reka Mura je nekoč tekla bolj svobodno in spreminjala svojo strugo pogosto. A z gradnjo jezov in urejanjem kmetijskih zemljišč, se je tok Mure ustali, posledično pa mrtvice počasi izginjajo, saj brez sveže vode zgnijejo, se zaraščajo ali pa jih preprosto zasujejo. Na mnogih mestih, kjer so domačini nekoč lovili ribe ali hodili na kopanje, danes rastejo koruzna polja.
Najlepše ohranjene mrtvice v Pomurju najdemo na območju murske šume pri Ižakovcih, kjer je tudi znani Otok ljubezni. Tu reka še ohranja svojo bolj divjo naravo, in če se odpravimo po kateri od učnih poti (npr. Krožna učna pot Ižakovci), lahko ob tišini gozda najdemo še mrtvico, kjer čaplja nepremično stoji ob robu.
Podobno velja tudi za območje pri Veržeju in razkrižju, kjer so še vedno vidne sledove stare Mure. Tam si prizadevajo ohraniti nekatere dele mrtvic kot naravne sprehajalne poti in učne parke.
Zaradi vse bolj ekstremnih vremenskih pojavov (suše, vročinski vali, nenadne poplave) postajajo mrtvice še bolj pomembne. Kot naravni “shranjevalniki vode” pomagajo ublažiti posledice suše, hkrati pa služijo kot zatočišče številnim vrstam v obdobjih, ko so druga okolja postala ali izsušena.
Žal pa mrtvice niso zaščitene tako, kot bi si zaslužile. Veliko jih je prepuščenih naravni usodi, kar bi bilo sicer v redu, če ne bi šlo hkrati za posledico človekovega zanemarjanja in posegov. Brez občasne oskrbe in nadzora (npr. preprečevanja zaraščanja z invazivnimi vrstami) mnoge mrtvice izgubljajo svojo biotsko vrednost.
