Prekmurje v vrtincu revolucije (1918–1919)

Revolucionarno gibanje v Prekmurju po prvi svetovni vojni

Dogodki, ki so zaznamovali nastanek nove Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, so močno vplivali tudi na politično in družbeno življenje v Prekmurju. Pokrajina, ki je do tedaj spadala pod madžarsko oblast, je po razpadu Avstro-Ogrske doživela burno obdobje sprememb. Revolucionarna razpoloženja so v Prekmurju krepila predvsem dve nerešeni vprašanji, agrarno in nacionalno. Želja kmetov brez zemlje po lastni zemlji ter prizadevanje Prekmurcev za združitev z matičnim slovenskim narodom sta bili glavni gonilni sili revolucionarnih gibanj v prvih letih po koncu prve svetovne vojne.

Razmere v Evropi in na Madžarskem

Leto 1919 je po vsej Evropi zaznamoval val stavk, demonstracij in kmečkih uporov. Najtežje razmere so bile v državah nekdanje Avstro-Ogrske, kjer so se poglabljali razredi med izkoriščanimi množicami in vladajočimi elitami. Na Madžarskem so bile gospodarske in socialne razmere izredno težavne. V vojni je padlo več kot 600.000 ljudi, na stotisoče je bilo ranjenih in invalidnih. Pomanjkanje hrane, rekvizicije po vaseh in pomanjkanje surovin v industriji so povzročili veliko nezadovoljstvo. Oktobrska revolucija v Rusiji je imela med madžarskim prebivalstvom močan odmev, saj so se številni vojni ujetniki, ki so se iz Rusije vračali domov, navzeli revolucionarnih idej.

V takšnih okoliščinah se je polfevdalna Madžarska znašla v globoki krizi. Buržoazija je skušala zajeziti revolucionarni val z oblikovanjem koalicijske vlade, v kateri so sodelovali tudi socialdemokrati. Nova vlada je uvedla nekaj demokratičnih ukrepov in novembra 1918 razglasila Madžarsko republiko, vendar ni uspela rešiti gospodarske stiske. Brezposelnost je naraščala, kmetje so zasedali veleposestniško zemljo, delavci pa tovarne. Pod vplivom komunistov so po vsej državi nastajali tovarniški in delavski sveti. Ko vlada ni več mogla obvladovati razmer, je marca 1919 odstopil predsednik republike Mihály Károlyi, oblast pa je prevzela Socialistična stranka Madžarske, ki je nastala z združitvijo socialdemokratov in komunistov. Uvedena je bila diktatura proletariata po sovjetskem vzoru.

Prekmurje v revolucionarnem vrtincu

Razpad Avstro-Ogrske je tudi v Prekmurju spodbudil revolucionarno gibanje. V pokrajini so imeli dotlej glavno besedo madžarski veleposestniki, na njihovih posestvih pa je delalo na tisoče slovenskih kmetijskih delavcev. Številni brezzemljaši so morali za delo odhajati v druge kraje Ogrske, na Hrvaško ali v Vojvodino. Gospodarske stiske in nacionalni pritiski so postajali nevzdržni. Po razglasitvi madžarske republike so se že novembra 1918 po Prekmurju razplamteli kmečki upori. V Szenteleku so kmetje napadli občinsko hišo in trgovine, podobno pa se je zgodilo tudi v Beltincih, kjer so 4. novembra napadli grad grofice Zichy in trgovine judovskih trgovcev. Uporne množice so vodili Štefan Gabor, Jožef Marovski in Džiranov iz Črenšovec.

Revolucionarna gibanja so zajela številne vasi Dolinskega, podobni dogodki pa so se odvijali tudi v sosednjem Medžimurju in drugod po Sloveniji, kjer so nastajale tako imenovane delavsko-kmečke republike. Kmetje so zasedali posesti in si razdeljevali zemljo. Upor je bil usmerjen proti fevdalnim ostankom, proti veleposestnikom in oderuških trgovcem, proti celotnemu družbenemu redu, ki je stoletja izkoriščal delovno ljudstvo.

Beli teror in zatrtje gibanja

Ko so se upori razširili, so veleposestniki, duhovščina in meščanstvo, ne glede na narodnost, združili moči proti revolucionarnim silam. Ustanavljali so narodne svete in narodne straže, ki so s pomočjo vojske zatrele gibanje. Sledil je tako imenovani beli teror, množična aretiranja, pretepanja in usmrtitve upornikov. Najbolj znan primer je bil obešenje Martina Vuka iz Trnja, namestnika enega izmed voditeljev upora, ki so ga obesili pred šolo v Črenšovcih kot svarilo prebivalcem.

Narodno vprašanje in prizadevanja za združitev s Slovenci

Poleg socialnega je bilo za Prekmurce ključno tudi nacionalno vprašanje. Madžarske oblasti niso priznavale Prekmurcev kot Slovence, temveč kot tako imenovane Vende. Po koncu vojne se je nacionalna zavest med prebivalstvom močno okrepila. Na zborovanju v Murski Soboti 20. oktobra 1918 so madžarski govorniki trdili, da v Prekmurju živijo le madžarsko govoreči prebivalci, a so udeleženci ogorčeno zahtevali, naj govorijo slovensko. Od tedaj se je vedno glasneje izražala želja po priključitvi Jugoslaviji.

Madžarska vlada je skušala pomiriti razmere z obljubami o avtonomiji. Decembra 1918 je dr. Béla Obál predstavil načrt tako imenovane Murske županije, avtonomne pokrajine pod Madžarsko. Na shodu v Beltincih januarja 1919, kjer se je zbralo okoli deset tisoč ljudi, so Prekmurci ta načrt odločno zavrnili in zahtevali priključitev k Jugoslaviji. Tudi duhovnik Jožef Klekl je pripravil podoben načrt avtonomije, vendar s poudarjeno vlogo duhovščine. Nobeden od načrtov pa ni zadovoljil ljudskih zahtev po popolni narodni združitvi.

Konec madžarske oblasti in pot do priključitve Jugoslaviji

Kljub prizadevanjem budimpeštanske vlade, ki je februarja 1919 sklicala sestanek o avtonomiji Prekmurja, so bili dogodki že na strani revolucionarnih sprememb. Marca 1919 je bila na Madžarskem razglašena Sovjetska republika, kar je pomenilo konec poskusov mirne rešitve. Prekmurci pa so bili odločeni, da svojo prihodnost povežejo s slovenskimi deželami in novo Kraljevino SHS. To se je tudi zgodilo avgusta 1919, ko je jugoslovanska vojska zasedla Prekmurje in ga priključila matičnemu narodu.

Sklep

Revolucionarno gibanje v Prekmurju je bilo del širšega evropskega vala, ki je sledil koncu prve svetovne vojne. Čeprav je bilo povezano z idejami socialne in delavske revolucije, je imelo v Prekmurju posebno nacionalno vsebino. Boj za zemljo je bil hkrati boj za narodno priznanje in združitev s Slovenci. Dogodki iz let 1918 in 1919 pomenijo enega najpomembnejših poglavij v zgodovini Prekmurja, saj so utrdili njegovo pot v okvir slovenskega narodnega prostora.

Vir: Dr. Jurij Titl, Murska republika 1919, Pomurska založba, Murska Sobota, 1970.