Vetrolom na Goričkem

Prejšnji četrtek je sever Prekmurja zajel vetrolom, ki je v nekaj urah pustil globoke sledi v pokrajini, ki jo sicer poznamo kot mirno in zeleno. Močan veter je lomil in izruval drevesa, kot bi bila brez teže, gozdovi pa so čez noč izgubili svojo podobo. Posnetki, ki spremljajo ta zapis, ne prikazujejo le naravne sile, prikazujejo tudi tišino, ki ostane za njo.

Ko sem hodila skozi te gozdove, sem imela občutek, kot da stojim sredi nečesa, kar je večje od nas. Drevesa, ki so desetletja rasla, so ležala prevrnjena, njihove korenine razgaljene, kot odprte zgodbe, ki jih nikoli ne bomo do konca razumeli. Zvok vetra še vedno ni utihnil, občutek njegove moči je ostal v zraku.

To leto nas narava ni prvič preizkusila. Še pred kratkim smo doživeli snegolom, ki je prav tako podiral drevesa, zapiral ceste in za nekaj časa ustavil vsakdan. V obeh primerih smo ostali brez elektrike, ob snegolomu pa tudi brez vode. Takrat smo se znova zavedali, kako krhka je naša infrastruktura in kako hitro se lahko znajdemo v popolnoma drugačnih razmerah.

A hkrati so takšni trenutki razkrili tudi nekaj drugega tj. povezanost. Ljudje so pomagali odstranjevati podrta drevesa, delili informacije, preverjali, ali so sosedje v redu. V teh težkih trenutkih se je pokazalo, da skupnost ni le beseda, ampak nekaj zelo oprijemljivega.

Vetrolom ni le naravni pojav, ki ga zabeležimo in pozabimo. Je opomin. Opomin, da živimo v svetu, kjer ravnovesje ni samoumevno. In opomin, da moramo, kljub vsemu, znati pogledati okoli sebe, v naravo in v ljudi.

-K.D.